Marjeto Ferkolj Smolič iz Novega mesta ste mnogi spoznali kot energično predavateljico na eni izmed izobraževanj za spremljano pot v šolo. Mi smo navdušeni nad njeno pozitivno energijo in zagnanostjo ter nad njeno zavezanostjo k spreminjanju svojega okolja na bolje. Kako ji je uspelo zagnati prvi stalni Pešbus v Slovenji lahko izveste v spodnjem intervjuju.

Kako dolgo že v Novem mestu izvajate Pešbus?

Izvajamo ga že četrto leto. Začeli smo ga izvajati sami na OŠ Grm, potem pa so se nam pridružile še ostale novomeške šole, Drska, Center in Stopiče, kasneje pa tudi šole iz drugih občin, kot so Šmarješke in Dolenjske Toplice.

Koliko učencev sodeluje v novomeškem Pešbusu in ali se je število učencev skozi leta izvajanja spreminjalo?

Skozi leta izvajanja opažamo, da se čedalje več učencev pridružuje pobudi, kar je posledica tudi pridruževanja drugih šol. Ko smo začeli z izvajanjem Pešbusa pred tremi leti smo začeli s 44 učenci, zaključili pa s 160 učenci. Za nameček smo sprva nameravali izvajati Pešbus le do prvomajskih praznikov, vendar smo na željo staršev in otrok podaljšali izvajanje do konca šolskega leta. S septembrom smo zopet nadaljevali, sedaj pa ga izvajamo skozi vso leto.

Glede na izkušnje, ki jih imate z organizacijo spremljane poti v šolo, kakšen organizacijski zalogaj je po vašem mnenju Pešbus za povprečno slovensko šolo?

Če so stvari že v začetku dobro pripravljene, potem ni težko. Zelo olajša stvari, če pobudo podprejo občina in vodstvo šol. Dobro je pobudo in pozitivne prednosti, ki jih prinaša, pred začetkom izvajanja predstaviti na učiteljskem zboru in Svetu staršev. Optimalni čas za začetek izvajanja je september, takoj po prvih roditeljskih sestankih. Dobra meseca za začetek sta tudi marec in april, tik pred zadnjim roditeljskim sestankom. To je zelo pomembno, saj je potrebno zadeve staršem predstaviti osebno. Obvestila o začetku Pešbusa damo tudi v glasila, v medije ter na šolsko spletno stran. Staršem prvošolcev se pove že prvi šolski dan. Gradivo se lahko potem razpošlje prek platform za obveščanje staršev. Sama grem tudi vedno osebno v vsak razred, kjer otrokom predstavim Pešbus, jim pokažem vstopnico in štampiljke. To ima zelo velik motivacijski učinek. Potem ko se stvari začno odvijati, pa tudi sami zgledi potegnejo za sabo veliko novih vozačev Pešbusa.

Se je Pešbus v Novem mestu kaj spremenil od začetka izvajanja?

Lani smo zaradi velikega navdušenja nad skiroji zagotovili tudi spremljevalce za 2 skupini otrok na skirojih, ki se vozijo iz vasi, oddaljenih tudi nekaj kilometrov. Na šoli smo zagotovili prostor, kamor lahko skiroje spravijo. Zadnja leta sem tudi angažirala otroke predmetne stopnje, da mi pomagajo otrokom zjutraj deliti štampiljke. Otrok je že kar preveč, da bi zmogla vse sama. Ravnokar sem razdelila 170 Pešbusnic. To ime so si izmislili otroci sami, sedaj pa jih tako imenujemo vsi.

Kaj pa starši? Ekipa programa Aktivno v šolo pri svojem delu ugotavlja, da so večkrat starši tisti od katerih je odvisno ali pobuda Pešbus uspe ali ne. Vam jih je uspelo prepričati. Kaj je bilo ključno, da so v Novem mestu tudi starši sprejeli Pešbus?

Moram reči, da imamo v Novem mestu zelo aktivne starše. Vendar je veliko potrebno graditi na osebnem odnosu. Staršem sem vedno voljo. Veliko sem na šoli, zato mi lahko kadarkoli postavijo vprašanje, dosegljiva pa sem tudi po telefonu. Starše zelo prepriča tudi informacija, da je učna uspešnost otrok zelo odvisna od njihove dobre telesne pripravljenosti. Otroci, ki so športno aktivni, so tudi pri učenju uspešnejši. Starši morajo dobiti zaupanje, tako v otroka in v šolo, kot tudi v projekt . Morajo vedeti, da to ni kar neka dodatna obveznost, temveč nekaj, kar je dobro za vse.

Številne šoli imajo prav tako probleme pri pridobivanju spremljevalcev. Kako vam uspe, da imate vedno na voljo dovolj spremljevalcev?

Treba se je obrniti na razna društva v občini. Sama kontaktiram društvo upokojencev ter šolo za zdravje, ki izvaja jutranje telovadbe za starejše. Pa jih sem in tja prosim, če lahko kdo manjka in raje spremlja otroke, ali pa telovadbo zamaknejo. V stik stopim tudi z društvom za razvijanje prostovoljnega dela, ki je z nami sodelovalo od začetka in z mano premagovalo začetne prepreke.

Ali opažate, da tisti otroci, ki so sodelovali v Pešbus sedaj nadaljujejo samostojno hojo v šolo?

Veliko opazujem tudi otroke, ki so sodelovali v Pešbusu, in so sedaj že starejši. Ti vsi hodijo peš, s kolesi ali skiroji. Pred šolo je vedno parkirano polno koles. Treba je tudi poudariti, da novomeški otroci hodijo peš  ali s skiroji v šolo tudi več kilometrov. Vesela sem, da prihaja do tega, da je v Novem mestu kar moderno priti v šolo peš ali s skirojem. Lepo jih je gledati, kako se s torbico na rami poganjajo na skiroju. Navada se je zdaj že zelo razpasla. Veliko je smeha in pogovorov. Otroci ne opazijo, da hodijo v šolo pol ure ali več, ko se tako zabavajo.

Nam lahko zaupate kakšno anekdoto, ki se vam je pripetila v Novem mestu med izvajanjem Pešbusa?

Zgodilo se nam je, da je enkrat ena mamica prišla z avtom po otroka, pa nista hotela z njo. Oddala sta ji torbe in odšla domov s skirojem.

Kako se na Pešbus v Novem mestu odziva lokalna skupnost?

Lokalna skupnost je zelo zadovoljna s pobudo. Kar celo mesto je začelo živeti s pobudo. Lepo je videti table Pešbus na vsakem koraku. Zanalašč jih pustim viseti skozi vso leto, tudi med počitnicami. Nanje napišem kako dolgo je potekal projekt in kdaj se spet začne. Tudi to je  dober način za širjenje informacij in obveščanje o tem, kaj delaš. Cilj je to, da se začnejo ljudje med sabo povezovati; enkrat spremlja ena mama, drugič druga in tako naprej. To je eden izmed čudovitih projektov, ki med sabo poveže vse ljudi. Cele soseske se povežejo. Žalostno je, da se danes otroci v isti ulici sploh ne poznajo med sabo in se spoznajo šele na Pešbusu. To je bilo v naših časih normalno in prav je, da to skušamo obuditi. Projekt je uspešen šele takrat, ko postane del življenja in utripa lokalne skupnosti.