V okviru priprave lokalnega načrta hodljivosti za Velenje smo v sodelovanju z Mestno občino Velenje v načrtovalski proces povabili tudi učence z obeh osnovnih šol, ki delujeta v mestnem jedru, ki je ožje območje načrtovalske obravnave. Na sprehodu smo skupaj opazovali razmere v prostoru, učenci pa so z nami delili svoje izkušnje, mnenja in bojazni, ki jih spremljajo pri hoji v šolo in po mestu. Pogovarjali smo se o njihovih navadah in odnosu do motornega in mirujočega prometa. Zbrali pa smo tudi nekaj predlogov za izboljšanje razmer v prostoru po meri otrok.

S skupino enajstih učencev od 4. do 8. razreda iz OŠ Antona Aškerca in OŠ Gustava Šiliha smo na Svetovni dan gibanja, ki ga obeležujemo 10. maja, proučevali pogoje za hojo v Velenju. Učenke in učenci, ki so se nam pridružili, so na poti v šolo in naokrog po mestnem središču zelo samostojni. Večina jih v šolo že od prvega razreda hodi peš, tri učenke si pomagajo s šolskim avtobusom, ena od njiju ne vedno, ker gre včasih tudi peš, veliko jih v šolo spremlja mlajše sestre in brate. Nekateri hodijo peš do šole tudi 25 minut.

Urbani sprehod smo začeli pri mostu čez Pako med obema osnovnima šolama, nato smo se skupaj z učenci in dvema učiteljicama spremljevalkama sprehodili skozi mestno jedro ter počasi zbirali poglede otrok in njihove izkušnje v zvezi z udobnostjo in varnostjo hoje v šolo ter na različne prostočasne dejavnosti po mestu.

V prostoru so opozorili na precejšnjo količino parkiranih avtomobilov in dali so vedeti, da parkirana vozila dojemajo kot potencialna nevarnost. Skrbi jim zbujajo večja križišča ter parkirišča, kjer vozila niso parkirana vzvratno, ker niso prepričani, če jih bodo vozniki opazili.

Tudi gostota prometa lahko po njihovi presoji povzroči neprijetnost pri hoji, predvsem so to izpostavili na Cesti Talcev, kjer smo morali zaradi hrupa prometa za nadaljevanje pogovora kar nekoliko povzdigniti glas. Zaradi hitre vožnje vozil se včasih tudi na Jenkovi cesti počutijo manj varne. 

Na poti v šolo otroci pogosto izbirajo najkrajše možne poti, v križiščih pa opažajo, da so vozniki ponavadi zelo pozorni in hitro ustavijo in počakajo pešce, da prečkajo.

V okolici šole se otroci počutijo domače, tam preživijo veliko časa pred in po pouku. Opozorili pa so nas na nelagodnost pri srečanju peš poti iz šole z novo urejeno dvosmerno kolesarsko potjo ob Paki, tam zna biti včasih neprijetno. Še posebno, ker se tam včasih mimo pripeljejo tudi motorna kolesa. Motoristi znajo biti kar precej brezbrižni do šolarjev in otrok, so izpostavili, ko nam je eden prečkal pot. Prav tako smo po srečanju z voznikom električnega skiroja izvedeli, da je lahko malo neprijetno tudi to, da električni skiro tako tiho zdrsne mimo pešca. 

Skupaj smo se ustavili na avtobusni postaji na Jenkovi cesti, kjer otroci izstopajo s šolskega avtobusa in po pouku čakajo nanj. Na postaji ne pogrešajo voznega reda, saj pravijo, da je čisto preprost: “En avtobus je ob enih, drugi ob dveh”. Ravno tako ne pogrešajo nobenih drugih označb, bi pa si želeli večji nadstrešek. Kadar dežuje, zdaj namreč ni dovolj prostora za vse učence, ki čakajo na avtobus.

Pot, ki učence OŠ Gustava Šiliha vodi do avtobusne postaje, poteka preko parkirišča pri glasbeni šoli in javnega parkirišča na pesku. Za otroke ta del poti med vozečimi in parkiranimi vozili ni najbolj prijeten. Menijo celo, da parkirišče mogoče tu ni zares potrebno, saj je v okolici še veliko drugih parkirnih mest. Med pogovorom smo vsi skupaj doživeli majhno neprijetno situacijo, ko smo se bili primorani hitro umakniti vozniku, ki je po ozkem vozišču nestrpno pripeljal z neprilagojeno hitrostjo in zapeljal do praznega mesta na omenjenem parkirišču.

Številni učenci obeh šol obiskujejo tudi glasbeno šolo. Nekateri namesto domov po šoli zavijejo na glasbo, drugi pa gredo vmes še domov po inštrument. Učenci so nas opozorili, da se pri tem v poznih popoldanskih urah, predvsem v zimskem času, ko je dan krajši, zaradi pomanjkanja ali šibke javne razsvetljave na nekaterih odsekih počutijo manj varno. Na slabo osvetljavo so opozorili tudi na Rudarski cesti. Po drugi strani pa se jim zdi razsvetljava, ki jo oddajo reflektorji na Titovem trgu bistveno premočna.

V prostem času se učenci družijo na Titovem trgu, tudi ob Promenadi. Zelo dobro se počutijo predvsem tam, kjer jih senca gostih krošenj dreves varuje pred močnim soncem. V javnem prostoru pogrešajo več pitnikov. Radi obiskujejo športna igrišča in tudi tam so podali predlog za postavitev pitnikov.

Zelo jasno mnenje so učenci imeli glede preizkusa prometne ureditve Rudarske ceste, ki trenutno poteka v okviru kampanje Odprta ulica in projekta Life LIFE IP CARE4CLIMATE. Ureditev, ko so na dan sprehoda namesto parkiranih vozil v pasu ob objektih dobili prostor pešci, cvetlične ureditve in informativne table, jim je bila všeč in menili so, da je dobra za meščane in mesto. Niso pa pokazali velikega zanimanja, da bi se v tem okolju družili, saj se jim zdi prostor še vedno precej obremenjen s prometom in bolj primeren za druženje odraslih.

Poleg vsega omenjenega so nam otroci povedali, da so jim za prijetno počutje v prostoru pomembni še: prisotnost rastlin in pisanost cvetja, sence velikih dreves, vode ter tudi prisotnost drugih ljudi, ker jim to daje občutek, da ulica ni zapuščena. Všeč so jim tudi posebne zgradbe (oblike, barve) ter vsebine, kot so prireditve, zabave in igrišča. Plakati v prostoru so jim zanimivi, če so živopisani in grafično izraziti, če opozarjajo na dogodke ali izgubljeno živali, ne pa toliko, če reklamirajo trgovine in izdelke v njih.

Ugotovitve in predloge s sprehoda bomo vključili v lokalni načrt hodljivosti. Preverite, kaj bo vključeval!

–

Foto: Jana Okoren in Urška Didovič