Zdravo mesto odlikujejo prostorske in organizacijske rešitve, ki ustvarjajo povezano in čuječo skupnost, kakovost bivalnega okolja in dobre možnosti za aktiven in zdrav način življenja. Vse to je tesno povezano z možnostmi za aktivno mobilnost in posebej s hojo po vsakdanjih opravkih, kot sta hoja v šolo ali knjižnico. Načrtovanje hoji prijaznega okolja je zato tudi prispevek k skupnostnemu urejanju zdravega bivalnega okolja in omogočanju zdravega načina življenja.
Hoja je najbolj naravna, razširjena, preprosta in tudi poceni prometna praksa, povezuje različne vrste mobilnosti ter je hkrati dobra za javno zdravje in dobro počutje ter stanje okolja. Hoja hkrati prispeva k javnemu zdravju, krepitvi lokalne skupnosti in pozitivno vpliva na (lokalno) gospodarstvo. Hoja nima negativnih vplivov na okolje in je v primerjavi z drugimi vrstami mobilnosti tudi prostorsko in infrastrukturno nezahtevna. Vsaka pot se začne in konča s hojo. S tem ko s hojo ali kolesarjenjem nadomestimo avtomobilske vožnje na kratke razdalje (manj kot 2 kilometra), takoj prispevamo k znižanju emisij toplogrednih plinov in hrupa v lokalnem okolju, hkrati pa vplivamo tudi na znižanje potovalnih stroškov ter povečanje zanimanja za ponudbo dejavnosti in storitev v lokalnem okolju.
Zaradi svojega univerzalnega značaja in pomena ima hoja tudi v okviru koncepta trajnostne mobilnosti in urbanega razvoja poseben položaj. Razvoj mest je v bližnji preteklosti bil izrazito organiziran okrog vožnje z avtomobilom medtem, ko je zapostavil vlogo hoje in pešca v prometu in javnem prostoru, zaradi česar je javni prostor v mestih in tudi manjših naseljih dobesedno preplavil avtomobilski promet. To je močno znižalo kakovost okolja in po svoje prispevalo tudi k segrevanju mestnega okolja in podnebnim spremembam, hkrati pa je vplivalo na selitev dejavnosti iz mest na obrobje in na povečanje števila voženj z avtom na kratke razdalje. Tako je razvoj avtomobilizma močno prispeval tudi k zmanjšanju telesne dejavnosti človeka in pretežno sedeči način življenja je povzročil tudi resno poslabšanje javnega zdravja.
Prav kritično zdravstveno stanje svetovnega prebivalstva je spodbudilo tudi Svetovno zdravstveno organizacijo SZO/WHO, da je sredi osemdesetih let preteklega stoletja zagnala program Zdrava mesta. Program poudarja pomen nemedicinskih vidikov zdravja, torej vlogo družbenega in fizičnega okolja za zdravje prebivalcev, ter v praksi promovira celosten in večdisciplinaren pristop lokalne skupnosti k zagotavljanju zdravja prebivalcev. Pri tem SZO/WHO poudarja ključno vlogo dobre povezanosti lokalnih različnih akterjev v prizadevanju za ustvarjanje kar najboljših družbenih in fizičnih pogojev za zdravo življenje. Bistveno sporočilo programa Zdrava mesta je, da so medsebojno dobro povezane in delujoče lokalne skupnosti učinkovitejše pri ustvarjanju pogojev za zdravo življenje in spopadanju z zdravstvenimi izzivi kot slabše povezane. Program spodbuja mesta, da se pri urejanju pogojev za življenje na lokalni ravni močno oprejo na lokalno skupnost in razvijajo na skupnosti temelječe rešitve.
V okviru programa Aktivno v šolo in zdravo mesto smo v preteklem programskem obdobju skupaj s tremi slovenskimi občinami razvili proces načrtovanja hoji prijaznega okolja, ki je vključeval številne lokalne akterje in predstavnike različnih ciljnih skupin (otroci, invalidi, starejši itd.) in pripravili primere lokalnega načrta hodjivosti, v okivru katerih smo testirali različna načrtovalska orodja in za občine Črna na Koroškem, Piran in Velenje pripravili predlog akcijskega načrta za izboljšanje pogojev za hojo.
V programskem obdobju 2023-2025 bomo širili pridobljeno znanje in krepili prizadevanja za načrtovanje hoji prijaznih mest. V inovativen način prenosa znanja bomo povabili šest slovenskih občin skupaj z motiviranimi prostorskimi načrtovalci, vodili jih bomo skozi proces priprave lokalnega načrta hodljivosti in testiranje ključnih orodij, ter na osnovi zbranih izkušenj pripravili priročnik za načrtovanje hoji prijaznih mest.
