Na zaključni konferenci programa Aktivno v šolo in zdravo mesto je Tadej Žaucer, vodja Sektorja za promet na Direktoratu za prometno politiko, MOPE, v pozdravnem nagovoru  predstavil hojo kot temeljni prometni način in središče prometnega načrtovanja na lokalni in državni ravni.

Nagovor v celoti poobjavljamo kot pomemben prispevek k razumevanju pomena in položaja hoje v prometnem načrtovanju ter svojevrstno priznanje prizadevanjem programa Aktivno v šolo in zdravo mesto, v okviru katerega si prizadevamo za izboljšanje pogojev za hojo, urejanje prostora in prometa po meri pešcev ter umestitev hoje v središče prometne politike in urejanja javnega odpega prostora na lokalni ravni.

 

Besedilo nagovora

Spoštovane udeleženke, spoštovani udeleženci, lep pozdrav v imenu Ministrstva za okolje, podnebje in energijo, Direktorata za prometno politiko. Veseli me, da se danes srečujemo na dogodku, posvečenem najosnovnejši, a hkrati najmočnejši obliki mobilnosti: hoji.

Hoja – več kot le način premikanja

Hoja je nekaj, kar vsi počnemo, pogosto brez razmisleka. A če pogledamo pobliže, ugotovimo, da gre za eno izmed najbolj učinkovitih oblik prometa. Ne zahteva goriva, parkirišča ali posebne opreme, a kljub temu ustvarja nesorazmerno velike koristi – tako za posameznika kot za celotno družbo.

Vsaka pot, opravljena peš, pomeni eno vozilo manj na cesti, manj gneče, manj nesreč, manj hrupa in čistejši zrak. Morda se naslednjič, ko bomo v dežju sedeli v avtomobilu in se jezili nad prometom, lahko spomnimo, kako bi bilo, če bi se vsi tisti, ki sicer hodijo peš, tudi takrat raje kot za avto odločili za – dežnik.

Družbena in gospodarska vrednost hoje

Hoja je tudi najbolj pravičen prometni način. Vsi jo lahko uporabljamo – ne glede na starost, dohodek ali kraj bivanja. Za občine pomeni racionalno naložbo: z razmeroma majhnimi stroški za pločnike, prehode in varne poti ustvarjamo ogromne družbene koristi – od zdravja prebivalcev do manjše prometne obremenjenosti.

Vsak kilometer, opravljen peš, je prihranek – ne samo za posameznika, ampak za družbo kot celoto. 

Poleg tega pešci ne povzročajo emisij, ne ogrožajo drugih in soustvarjajo bolj prijeten, varen in živahen javni prostor.

Hoja in javni potniški promet

Hoja ni tekmica drugim načinom mobilnosti, temveč njihov naravni partner. 

Vsaka vožnja z avtobusom ali vlakom se začne in konča s hojo – od doma do postajališča in od postajališča do cilja. Pogosto je čas hoje v sklopu potovanja popolnoma primerljiv času vožnje z avtobusom ali vlakom. Če so te poti prijetne, varne in udobne, postane tudi javni promet privlačnejši. Zato vlaganje v infrastrukturo za hojo ne podpira le pešcev, temveč krepi celoten prometni sistem.

Primerjava z avtomobilom

Ko hojo primerjamo z avtomobilskim prometom, nekatere razlike postanejo še bolj očitne. 

Avtomobil pomeni velike stroške – za vozilo, gorivo, vzdrževanje, a tudi za ceste, parkirišča in vse spremljevalne infrastrukturne potrebe, ki jih krijemo kot družba. Predvsem zaradi velike odvisnosti od osebnega avtomobila, slovenska gospodinjstva v povprečju največ v Evropi porabijo za mobilnost. To nas dela ranljive ob vsakem zvišanju cen goriva ali avtomobilov.

Hoja teh stroškov nima. Pravzaprav jih zmanjšuje. Je eden redkih prometnih načinov, kjer manj pomeni več.

Hoja kot strateški cilj

Zato hoja ni le osebna izbira. Je strateški element trajnostnega prometnega sistema, kar prepoznava tudi Vseevropski načrt za hojo, pripravljen pod okriljem Vseevropskega partnerstva za promet, zdravje in okolje pri  UNECE in WHO. Ta dokument poudarja, da vlaganje v hojo dolgoročno prinaša več koristi kot katerikoli drug prometni način.

V Sloveniji smo to jasno prepoznali z Zakonom o celostnem prometnem načrtovanju, sprejetem leta 2022. Z njim smo med drugim vzpostavili okvir za pripravo celostnih prometnih strategij na občinski, regionalni in državni ravni. 

Do danes je kar 182 od 212 občin že sprejelo ali pripravlja svoje strategije, prav tako vseh 12 regij. V njih ima hoja svoje mesto – ne kot dodatna točka, ampak kot temelj trajnostnega načrtovanja. Prav hoja je namreč v velikem delu v pristojnosti lokalnih skupnosti.

Trije pristopi v MOPE

Na ministrstvu smo s pripravo zakona in njegovim izvajanjem pristopili k trajnostni mobilnosti in hoji strateško, praktično in integrirano.

• Strateško, z zakonodajnim okvirom in podporo občinam pri pripravi OCPS. Poleg tega pa tudi s pripravo DCPS.

• Praktično, s sofinanciranjem infrastrukture za hojo na podlagi smernic za infrastrukturo za hojo, ki smo jih pripravili skupaj z Univerzo v Mariboru, Fakulteto za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo. Z državnim sofinanciranjem občinam pomagamo izboljševati javni prostor – od pešpoti do prehodov in prenov trgov. Tako ne izboljšujemo le fizične infrastrukture, ampak tudi kulturo načrtovanja.

• Integrirano, ker vemo, da prometnih izzivov ni mogoče rešiti zgolj z več cestami ali vozili. Hoja namreč ni le prometna tema. Je povezovalni element med prometom, infrastrukturo, prostorom, zdravjem, okoljem, vzgojo in izobraževanjem. 

Z več hoje hkrati zmanjšujemo emisije, spodbujamo telesno dejavnost, izboljšujemo javno zdravje in ustvarjamo prijetnejše javne prostore. 

Zato ZCPN nalaga ministrstvu, da izda smernice s področja trajnostne mobilnosti za prostorsko načrtovanje – da hoja in kolesarjenje postaneta del urbanističnih načrtov, ne le naknadna misel ob že sprejetih prostorskih aktih.

Zelo me veseli, da se tudi Ministrstvo za zdravje tega zaveda in podpira programe za spodbujanje hoje. In da jih bo podpiralo še naprej. Tudi zato, da nihče ne bo mogel hoje v prometu odpraviti kot marginalnega prometnega načina.

Če povečamo delež hoje v prometu, hkrati dosegamo cilje na področju prometa, zdravja, prostora, vzgoje in okolja. To je prava moč hoje – je orodje za povezovanje.

Hoja v državnih strategijah

Ko pripravljamo Državno celostno prometno strategijo (DCPS), se sprašujemo: Kako v nacionalni dokument umestiti hojo, ki je po naravi lokalna? 

Odgovor je preprost – tako, da jo obravnavamo enakovredno z vsemi ostalimi prometnimi načini. Cilji za hojo oziroma za kratke poti ter za prvi in zadnji kilometer večmodalnih poti morajo biti postavljeni ob bok ciljem glede velikih infrastrukturnih projektov.

Naša vizija temelji na treh spremembah:

• Prometni sistem naj bo usmerjen v ljudi, ne le v infrastrukturo.

• Naj gradi dostopnost, ne le mobilnost.

• Naj bo trajnosten v vseh pogledih.

Znanje o hoji

Na ministrstvu smo sodelovali pri omenjenem Vseevropskem načrtu za hojo. Ta načrt vključuje pet tematskih področij ukrepanja.

Prvo področje je ukvarjanje z ljudmi, s pešci. Z njihovimi potrebami, strahovi in željami. Tri področja se bolj dotikajo prostora – in sicer infrastrukture za hojo, prostorskega načrtovanja in javnega potniškega prometa. Zadnje, peto področje pa so ukrepi, ki gradijo znanje o hoji, vzpostavljajo potrebne kompetence in širijo razumevanje področja hoje.

In prav to počnemo danes – gradimo znanje, delimo izkušnje in praznujemo hojo. 

Ker vsaka pot, ki jo opravimo peš, ni le korak proti cilju – je korak proti bolj zdravemu, varnemu in prijaznemu okolju za vse.

Hvala lepa.