Pri pripravi Lokalnega načrta hodljivosti za Črno smo spoznali Heleno Pavlič z območne enote NIJZ Ravne na Koroškem. Navdušila nas je s svojo zgodbo, o tem kako je spremenila svoje potovalne navade in na poti v službo poskrbela za boljše fizično in duševno počutje. 

Sem Helena Pavlič, doma s koroške Mute. Zaposlena sem na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, območni enoti Ravne. Delam na oddelku za nenalezljive bolezni in se ukvarjam s  preventivnimi vsebinami kot so prehrana, gibanje, in zdravo staranje. Že od malega sem aktivna, živim na podeželju in gibanje mi veliko pomeni.

Ko sem začela delati kot pripravnica, sem se na Ravne vozila z avtomobilom, saj je bilo tako bolj preprosto. Javni prevoz je bil vezan na delovni čas tovarn, avtobus je zavil še v sosednje okoliše, morala sem prestopiti, tako sem za prihod na delo porabila skoraj celo uro. Med potjo nisem bila sproščena, saj nisem vedela, ali bom  na delo prišla pravočasno. Z avtomobilom sem za pot potrebovala le 20 minut, a pogosto sem nato še 10 minut iskala parkirno mesto in zato bila slabe volje.

Ko je bila hčerka stara kake tri leta, sem ugotovila, da popoldan ne najdem časa za svoj sprehod. Nekega dne sem se srečala s prijateljico iz srednje šole. Med pogovorom sva ugotovili, da bi lahko del poti na delo opravili skupaj ter se tako tudi večkrat srečali in obujali spomine. 

Vse do izbruha virusa SARS-Co-2 sem na tak način prihajala v službo. Del poti sem opravila peš, drugi del pa sem se prepeljala s prijateljico. Občutek je bil odličen. Zjutraj sem se s hojo prebudila in med vožnjo sem se  pogovarjala s prijateljico. Predebatirali sva različne teme, od otrok, do službe in tudi vsakdanje čveke. Na zadnjem delu poti sem bila spet na nogah in z mislimi že v službi. Ta desetminutni del sem prehodila skozi kraj in ob tem opazovala izložbe trgovin, druge ljudi, ki se jim je mudilo na delo, ali so sprehajali psa, v poletnih mesecih sem poslušala zvoke ptic. 

Na delo sem prihajala z bistveno več energije kot pred tem, prebujena, saj sem z nekom že spregovorila nekaj besed in bila pripravljena na delo.

Na mojo zgodbo se je okolica odzvala zelo pozitivno. Sodelavci so bili navdušeni nad mojo odločitvijo in zdelo se jim je »fajn, da vsak dan nekaj naredim za svoje telo«. V družini so opazili, da sem manj napeta. 

Opazila sem, da se zdaj tudi sodelavka iz bližnje okolice pripelje v službo s kolesom, sodelavec pa gre včasih domov peš. Menim, da je pri takšni odločitvi potrebno veliko volje, organizacije, da se navadiš malo prej vstati, ampak ko pa postane rutina, opaziš, da imaš več energije in lažje premaguješ stres.

Če mene vprašate, kaj z aktivno mobilnostjo pridobite na dolgi rok, so odgovori samo navdušujoči. 

Izboljšamo si telesno pripravljenost, vzdržujemo gibčnost, ravnotežje, zdravo držo in dobro počutje. Smo zadovoljni in polni energije. Takšna vsakodnevna rutina ugodno vpliva na oblikovanje samopodobe in samospoštovanja. 

S spremembo svoje potovalne poti sem pridobila mnogo več, kot sem mislila, da bom. Vsakodnevno opravim vsaj pol ure hitre hoje. Poleg gibanja prispevam k zmanjšanju onesnaženosti zraka, saj svoj avto pustim doma. Svoj dan lahko začnem s pogovorom s prijateljico, mimoidočimi.

Dobro bi bilo, da bi se za aktiven prihod na delo odločilo več ljudi. V večini primerov so spodbude k aktivni mobilnosti uspešnejše, če so finančne narave. Nekateri se za spremembe odločijo zaradi zdravja, ko jim denimo zdravnik predlaga več gibanja, drugi iz preventive. Poskrbimo, da bomo dočakali zdravo starost in da bomo v dobri kondiciji tudi v tretjem življenjskem obdobju! Zdi se, da je veliko k temu novemu načinu opravljanja poti pripomogla že izposoja koles, ampak ta je žal zaenkrat možna le v mestih. Na podeželju bi k odločanju za hojo in kolesarjenje lahko pripomogle dobro urejene kolesarske in peš poti in pa bolje organiziran javni potniški promet. Želim si več kolesarskih poti in povezav med občinami. Rada bi se nekoč peljala v službo s kolesom po urejeni kolesarski poti! Čeprav imam do službe 20 km, bi tja z veseljem kolesarila, če bi le bila moja pot varna.

—

Fotografiji iz osebnega arhiva Helene Pavlič.